Nisem si mislila, da me bo kdaj nekaj tako samoumevnega in tako sicer za moje življenje v bistvu nepomembnega, kot je nasmeh na obrazu policista na meji, tako zelo razveselil!

Vsa čast in moj poklon neimenovanemu in neznanemu slovenskemu možakarju nekje na meji Slovenije, ki mi je polepšal vrnitev domov. In ko dodam še to, da ga ni niti malo zanimalo moje zdravstveno stanje, ja najraje bi ga bila objela.

Hvala. Hvala vsem, ki ne sledijo tej noriji, ki je kot vidim v teh dneh, ko me ni bilo doma, postala še bolj nora!!

Priznam. Težko mi je bilo vrniti se. V Dalmaciji se “diha” drugače. Tam te covid ne lovi za vsakim vogalom. Tam dobesedno in preneseno sije sonce in življenje teče drugače. 

Sicer pa je vedno bilo tako. Dalmacije t. i. civilizirani svet nikoli ni mogel ukrotiti zares. In je nikoli ne bo. Moj bivši mož je Dalmatinec, zato vem o čem govorim. Morda pred leti nisem razumela kako so lahko tako brezbrižni in samosvoji. Zdaj jih razumem. Življenje na kamnu, soncu in drači je težko. Zato jim zagrebški birokrati res niso segli do srca. Vse kar so znali narediti in kar vejo narediti je, da jim poberejo sadove dela (davke) in odnesejo pete v Zagreb.

Enako je pri nas v Sloveniji. Le da očitno Slovenija v večini tega ne vidi. In sledi slepo. Vdano. Tako se bodo ljudje oprali vsake odgovornosti za svoja dejanja, za svoje zdravje.

Moje jesenske počitnice bi naj bile odklop in nabiranje novih moči. Zato sem minimalno sledila dogajanju doma. A dovolj je bilo že, da sem odprla facebook, ko so priletele grozljive naslovnice. Številke so strašne, ljudje v bolnišnicah. Iskreno, ob vrnitvi sem pričakovala mrtve na ulicah. 

A kot ves čas doslej ljudje umirajo v bolnišnicah in meni osebno ni trenutno večjega strahu kot da se kdo od mojih bližnjih iz katerega koli razloga znajde tam, v bolnici!

Vsi poznamo ljudi, ki so imeli svojce v minulem letu v bolniški oskrbi. Dalje rajši ne bi o tem, ker se vedno ne morem verjeti, da je človeštvo v 21. stoletju sposobno in zmožno za dosego cilja narediti vse kar nam naložijo!

Prav tako je nedopustno in nehigiensko vtiranje krivde ljudem za smrt drugih ljudi! V Splitu sem te dni spoznala eno gospo, ki mi je obupana in žalostna rekla, da je kriva za smrt svoje ostarele in bolne (visok krvni pritisk) mame. 

Seveda sem jo začudena vprašala zakaj tako razmišlja. “Moj brat , ki živi v Švici, mi je rekel  da je umrla zaradi mene. Veste, imela sem covid in verjetno okužila svojo mamo.”

Si predstavljate? 

Ljudem politiki in stroka polaga takšna bremena na dušo, sami pa se valjajo v dodatkih?!!

Ko sem hodila po marinah sem se spraševala koliko jaht, jadrnic ali čolnov ima nove lastnike na osnovi dodatkov, ki so jih prejemali zaradi covida?

Ne. Ljudje dragi, ne! 

Ne dopustimo, da nas zastrupljajo s takšnimi strupi in nam nalagajo bremena, ki niso naša!

Moja odgovornost je moje zdravje. Moja skrb so moji otroci in moji bližnji. Moja moralna dolžnost je pomagati ljudem, ki pomoč potrebujejo. Veliko jih je. Eni so brez doma, drugi so izgubili službo, tretji so ostali sami, osamljeni. Podarimo jim pomoč, kakšen evro, če ga imamo.  

Z nasmehom, s toplo besedo in dejanjem, ki ga premoremo, pomagajmo drug drugemu. Nikoli pa si ne dovolimo, da bomo drug drugemu sovražniki, ker nam je politika tako povedala!

Vse vojne, vsa beda tega sveta je pravzaprav zaradi umazane in pohlepne politike! 

Zato….imejmo se radi. Imejmo radi drug drugega. Samo skupaj bomo lahko iz te vojne prišli kot zmagovalci. Samo povezani in samo s srčnostjo. 

Objemimo svoje drage, živimo današnji dan in vsak dan kot da je naš zadnji…

Ker kot pravijo nikoli ne veš kdaj pride…tisti dan.

Ker nikoli ne veš kaj si imel dokler tega ne izgubiš. 

In nekega dne bomo vsi izgubili svoje tukajšnje življenje. 

Živimo ga. 

Bojana Pustinek, prof. zgo. in soc.