»Dvakrat ali celo trikrat precepljen pedagoški kader je na robu izgorelosti, ker poleg rednega dela in dodatnega dela na daljavo za razrede v karanteni ali za učence, ki so doma zato, ker se starši ne strinjajo s samotestiranjem, opravi še nadomeščanje vseh necepljenih kolegov, ki pristanejo – čeprav zdravi – v karanteni. Ali pa zbolijo. Celo ponovno zbolijo. Znamenje odgovornosti je v odgovornem opravljanju svojega dela.

« Učitelji so po dveh letih epidemijskega režima izgoreli. Pričakovano. Prekomerne obremenitve, nezmožnost postavljanja meja, stres in opravljanje nesmiselnega dela so pomembni dejavniki, ki vodijo v izgorelost. Mar niso bili učitelji v zadnjih dveh letih soočeni prav z vsemi omenjenimi dejavniki? Se zavedajo, da izgoreli svojega dela ne opravljajo kakovostno? Da so zaradi njihove izgorelosti prikrajšani naši otroci? Da se bodo naši otroci zaradi slabšega znanja težje spopadali z življenjskimi izzivi? Ali učitelji vedo, da izgorelost vpliva tudi na odnose doma, v družini? Zakaj molčijo in le tu in tam potarnajo? Morda ne vedo, da niso dolžni žrtvovati svojega zdravja za dobro skupnosti. Zakaj preprosto ne rečejo: »dovolj je«?

Kaj pa učenci? Verjamete, da novouvedeni šolski režim selektivno škodi le učiteljem? Otroci pogosto ne zmorejo ali pa s težavo in nejasno izražajo svoje stiske. Toda njihovi prazni pogledi, poskusi samomorov, samomori in polni psihiatrični oddelki so jasna sporočila, kot bi povedalo tisoče njihovih besed.

Uporaba obrazne maske je medicinski ukrep. Testiranje na koronavirus je medicinski diagnostični postopek. Učitelji so s prevzemom nadzora nad nošenjem obrazne maske in nadzora nad samotestiranjem učencev prevzeli vlogo neposrednih izvajalcev medicinskega ukrepa in medicinskega diagnostičnega postopka. Vlogi učitelja so dodali še vlogo zdravstvenega delavca. Imajo za vlogo zdravstvenega delavca dovolj medicinskega znanja ali le zaupajo in sledijo navodilom, ki jih prejemajo od nadrejenih? Se zavedajo, da bodo brez medicinskega znanja lahko zmanipulirani? Poznajo koristi in škodo, povezano z nošenjem obrazne maske in s testiranjem na novi koronavirus? So učitelji poiskali ali so jim bili predstavljeni dokazi, da bodo obrazne maske in samotestiranje v šoli ugodno vplivali na potek epidemije? So poiskali ali so jim bili predstavljeni dokazi, da dolgotrajna uporaba mask in samotestiranje za otroke ne bosta škodljiva? Se učitelji zavedajo, da bodo odgovorni za morebitno škodo, ki jo bodo otrokom lahko povzročile maske in samotestiranje?

So se učitelji vprašali, ali bodo njihova nenehna opozorila in zahteve, naj otroci nosijo masko in naj se samotestirajo, otrokom morda škodili? Bodo njihove neprestane zahteve po spoštovanju epidemioloških ukrepov vodile v spoznanje otrok, da so lastni občutki nepomembni in ničvredni? Da so tudi občutki drugih ljudi nepomembni? Bodo naši otroci zato postali asocialni in nesočutni? Se bodo zaradi nenehnih vdorov v njihovo osebnost in zaradi čustvene zlorabe čustveno zlomili? Bo maska, ki nenaravno posega v otrokovo telesno, duševno in čustveno delovanje, sčasoma spremenila njihovo osebnost? So učitelji pomislili, da so otroci zaradi maske prikrajšani za normalno socialno interakcijo in da bo lahko zaradi tega ogrožen njihov socialni, intelektualni in duševni razvoj? Da se bodo zaradi nenehnih zahtev, da morajo varovati druge, počutili nevredni in drugim nevarni ter da smo si ljudje nevarni? Bodo otroci zaradi medicinskih ukrepov izgubili veselje do življenja? Jih bomo naučili, da je življenje samotno, temno in hladno, brez ljubezni in depresivno?

Na žalost so tudi otrokom, v imenu skupnega dobrega, med epidemijo odvzete številne pravice. Nekateri utemeljujejo dopustnost grobega poseganja v človekove pravice med epidemijo s primerjavo poseganja v človekove pravice med vojno. Res je, tako epidemija kot tudi vojna sta družbeni krizi. Vendar sta omenjeni krizi diametralno nasprotni. Pravne in moralno-etične norme so med vojno poteptane. »Moralo« med vojno določata moč in okrutnost agresorja. Nasprotno pa veljavne pravne in moralno-etične norme med epidemijo služijo kot sidro, ki zagotavlja, da bomo posamezniki in celotna družba utrpeli čim manj škode. Spoštovanje veljavnih pravnih in moralno-etičnih norm nam bo zagotovilo, da bodo posameznikom, v imenu skupnega dobrega, pravice odvzete kontrolirano in v najmanjšem možnem obsegu. Primerjava epidemije z vojno je zato nevzdržna. Menite, da sploh obstaja argument, s katerim bi lahko utemeljili grobo poseganje v pravice naših otrok med epidemijo?

Učitelji so se med epidemijo znašli v nezavidljivem, a ne nerešljivem položaju. Zagato bodo najenostavneje rešili, če bodo odgovorili na ključno vprašanje: naj nadaljujem svojo kariero kot učitelj ali kot zdravstveni delavec?

Matjaž Figelj, dr. med., spec. int. med., Dnevnik, 9. februar 2022