Nedavna izjava gospe ministrice je samo še en kamenček v mozaiku dolge zgodbe brezciljnosti, neodgovornosti in nekompetentnosti. Kombinirano učenje kot model prihodnosti? To je naša skupna vizija?  Res? Kdo smo to “mi”? Kaj to pomeni? Tablice, računalnik in mobiji vsak dan cel dan? 

A nismo nedavno poslušali prav od strokovnjak z UKC LJ, da prekomerna uporaba IKT tehnologije negativno vpliva na zdravje naših otrok, pardon učencev? Kot starš, učitelj in konec koncev odrasla oseba, ki premorem atom zdravega razuma, si upam trditi, da so to zelo kontradiktorna stališča! Koga naj poslušamo? Vaše strokovnjake ali njihove strokovnjake? Preudarnost, usklajenost, in premišljenost bi bile tukaj zelo zaželjene, vendar ste v dveh letih (ne)aktivnega delovanja jasno pokazali resničnost stanja.

Na podlagi katerih podatkov ste presodili, da sta šolski leti 2019/2020 in 2020/2021, ki še zmeraj poteka, tako neverjetno uspešni?
So to skrbno izbrani anketirani učenci, kjer ste načrtno izključili tiste s kakršnokoli hibo (posebne potrebe, aja pardon, danes jim moramo imenovati politično korektno – individualiziran program) zato, da niso kvarili povprečja? Ali so to povratne informacije ciljno določenih učiteljev? Morda so to ravnatelji, ki stojijo med tnalom in nakovalom? Gotovo dober in zanesljiv vir.
In kdo so ti strokovnjaki, ki kujejo usodo slovenskega šolstva? Anonimno in varno, daleč od medijskega soja sprejemajo odločitve, ki so kaj – dobre za učence in prosveto? Ali pa so sami sebi namen, da upravičijo poklic in visok akademski naziv? 

Želel bi si, da gospa ministrica in vsi, ki so vpleteni v epopeje zgodb o uspehu pouka na daljavo, upoštevate enostaven, a zelo koristen nasvet – naj jezik ne prehiteva toka misli. Kajti v naboru nepremišljenih ukrepov in/ali izjav težko izberemo najboljšo. Poskusimo?
– Morda dejstvo, da smo v srednjih šolah mesec pred maturo ugotovili in to po letu dni pouka na daljavo, da nismo razmislili o tem, kako jo bomo uspešno izpeljali. Vse kar je bilo slišati, je bila prazna fraza “Matura bo!”. Na pol utapljajoči ladji ste ponudili “ad hoc” cepljenje z genskim zdravilom, ki je v klinični fazi preizkušanja učencem kot pogoj za brezskrben pristop k maturi? 
– Ali pa ta, da smo otrokom dopovedali, da so morilci dedkov in babic.
– Morda pa ta, da je maska koristna in ključna za preprečitev širitve okužb? Hkrati pa mižimo, da 99% maske ne uporablja pravilno? Naj bo namerno ali pomotoma, zanikamo očitnega slona v sobi? Ni važno kako, a ne? Samo da je! 
– Vrhunec družbene gnilobe ali pa vsaj blizu tega je tudi vdiranje inšpektorjev v razrede v času pouka, da preverijo ali vsi dosledno upoštevajo higienske ukrepe? Gotovo enako dosledno nadzor nenapovedano vršijo tudi na samem šolskem ministrstvu? Kdaj so bili nazadnje nenajavljeni v Vaši pisarni?

Učence prisilno učimo poslušnosti, nekritičnosti in podredljivosti sistemu, ki se prav nič ne trudi, da bi omogočil to, kar je bistvo šolstva – normalen in nemoten pouk. Kakšnih veščin jih učimo?
Kakšno je to šolsko okolje, ki temelji na grožnjah, nadzoru in represiji? Se je kdo vprašal? Gotova da, vendar ne na glas, ker je to prepovedan sadež, ki ga ne trgamo. Cenzura pred diskusijo!

Bolj kot spolirana statistika uspešnosti pouka na daljavo, bi bilo prav, da:
– Pokažemo število učencev, ki nimajo niti osnovnih pogojev za pouk od doma. 
– Razkrijemo število učencev, ki potrebujejo pomoč odraslih, da izvedejo najbolj osnove učne zadeve, saj sami tega niso sposobni. Ne veste o čem je govora? Nič hudega, bodo drugi pomagali. Morda vsi, ki imajo otroke v prvi ali drugi triadi.
– Povemo resnično statistiko izostankov od pouka?
– Koliko učencev se je izpisalo(prepisalo) ali enostavno prenehalo hoditi v šolo?
– Prikažemo podatek, ki razkriva rekordno nizko število negativno zaključenih ocen? Popravnih izpitov srednjih šolah praktično več ni. Gotovo gre vsa zahvala Zoom-u. Kreativno računovodstvo učiteljev pri tem ne igra nobene vloge?
– Izpostavimo vse ki čuvajo mlajše brate in sestre, ker morajo starši delat in se hkrati od njih zahteva prisotnost pri pouku. 
– Število psihičnih zlorab v šolskem sistemu, kjer pod pretvezo “skupnega dobro” nekateri kolegi in vodstva šol jemljemo pravico v svoje roke?
– Število učencev, ki so na psihiatriji, tabletah ali terapijah zaradi stisk, ki smo jih kot družba pomagali ustvariti?
– Kakšen je porast družinskega nasilja in drugih oblik zlorab? Ali pa to ne sodi v čedno nališpano statistiko?
– Realno in javno objavljeno statistiko števila testiranih, delež lažno pozitivnih in resnično pozitivnih oseb v šolstvu? Saj veste, številke so pomembne. Od kod podatek, da so šole ključna težava? A so inšpekcije, ki korakajo iz šole v šolo prav tako tedensko testirane? 


Vprašanj je veliko. Ne pričakujem, da jih bo kdorkoli od odgovornih ustrezno reševal. To bi posredno pomenilo poraz in priznanje, da sistem ne deluje. V tem primeru bo potrebno žrtveno jagnje, vendar kdo bo to? 

Verjamem, da zaradi neustreznosti akademskega naziva, ki potrjuje moje teoretično in praktično prigarano znanje, nisem zadostno kompetenten sogovornik za plemenit krog, vključno z Vami gospa ministrica Kustec. Kljub temu smatram le te kot zadostne (ironično), da presodim Vaše izjave kot zaslepljene, nerealne in destruktivne. 
Sem učitelj, ki je rasel gor s tehnologijo, tehnološki poldomorodec, če tako želite. Do dobra sem spoznal njene dobre kot tudi slabe strani. Izkustveno si upam trditi, da je pouk od doma zgrešen, neučinkovit in neprimeren v obsegu, ki ste si ga vi dali kot končen cilj. Padec učne forme pomeni padec učne kakovosti. Ne verjamete? Pridite v razred, povabim Vas in vaše izobražene akademike. Konec koncev, a ni prav izkustveno učenje najbolj učinkovit pedagoški pristop? 

Misel, ki jo ob koncu posvečam Vam in ožjemu krogu akademskih strokovnjakov je:  
  
“Prvo načelo je, da sebe ne smeš zavajati in sebe najlažje zavedeš.” Richard P. Feynman.

Mene niste prepričali in verjamem, da nisem edini.

Uroš Mikolič, Glas učitelja