Razgreta čustva so danes zlati standard. Žaljivke, povišan kortizol in izstopljene vratne žile pa normalen odziv, kadar mnenje naleti na proti-mnenje.

Deset let. Za nekatere kratka, za druge dolga doba. Menim,da so nabrane izkušnje in vtisi v učilnici zadostne, da ponudim mnenje. V času pop-znanosti in religiozne stroko-ideologije zelo drzna poteza. Obljubim, da se ob prvi priliki posujem s pepelom.

V preteklih dveh letih smo lahko vedno znova slišali, da je digitalno šolstvo prihodnost. Neizpodbitno dejstvo kamor pluje izobraževanje? Če je možno, digitalizirajmo tudi telovadbo in malico. Navidezna učinkovitost, elegantno delujoča rešitev in velik zaslužek za tistega, ki storitev ponuja(prodaja). A si lahko človek sploh še kaj želi? Ob tem pozabljamo(znova), da enostavno ne pomeni tudi lahko. Na krilih samozavesti kot Ikarus letimo blizu sonca, (naj vas spomnim, da se ni dobro končalo).

Ni potrebno, da pišemo, kaj šele, da razmišljamo. Manjše nečednosti, kot sta padec znanja in kognitivnih sposobnosti, rešujemo sprotno z nižanjem standardov, če ne uradno, pa vsaj potihoma. Ideja, da je nekaj učinkovito samo zato, ker uporabljamo, je naivna, a splošno uveljavljena.

Papir pregovorno vse zdrži, zato je pomembno, da številke skrbno napišemo in pomembno z markerjem izpostavimo. Vse skupaj nato ponavljajmo tako dolgo, da prosveta, učenci, kot tudi starši idejo ponotranjimo. Mlajši kot so, lažje bo. Ko le ne bi bilo nadležne pubertete in motečega upiranja avtoriteti. Dajte nam dovolj časa in obljubim, da bomo tudi njih prepričali, da je kvadrat v resnici krog.

Stres in učenje sta slaba prijatelja. Odkar pomnim, je prvi tolkel po drugem. Pogorišče, ki ostane, je pepel imenovan znanje. Kakšen je učinek kroničnega stresa, kjer nas dnevno torpedirajo, da bomo vsi umrli, lahko sami sklepate. Seveda na tej točki ničesar ne namigujem, ker to je znak plavanja proti toku in tega ne maramo.

Nič ni pomembno, razen da smo ob koncu dneva vsi zadovoljni – mi in učenci. Če ne v resnici, pa vsaj navidezno. Pred kamere skrbno izbrani, z nasmeškom na obrazu, ponudimo prazne floskule, da samo še malo, ampak res čisto malo. V teh apokaliptičnih časih je pomembno, da držimo skupaj. Vendar moraš ti bolj držati z mano, kot jaz s tabo. Ni važno ali si star pet, deset ali petnajst, ponujamo ti roko čudovite digitaliazacije, nepremišljenih ukrepov in kakovostnega stresa. Trije beli vitezi, ki se tiščijo na enega konja. In dokler mižimo, ima zgodba srečen konec.

O čem ti sploh pišeš?! O tem, da problem ni Zoom, tehnologija ali digitalizacija. Težava je drugje in se vleče,  odkar sem prvič stopil v učilnico. Nenehno nakladanje in piljenje uradne zgodbe samo zavoljo ohranitve samopodobe. Zato je bolj pomembno, kako “jaz” izpadem, kot pa kakšen bo širši učinek našega ravnanja.

Peščici bo vedno uspelo in znanje bodo pridobivali kot goba, ki jo namočiš v vodo. Absorbirajo vse, ne da se sploh trudiš. Ne, tudi v njih ni težava – očitno. Prostor, ki pridiga družbene vrednote je izrazito enostranski. Da je? Je. Izpostavljamo zmagovalce in zavržemo tiste, ki imajo iz različnih vzrokov slabše izhodišče. Telesne hibe, socialno okolje ali večja čustvena dojemljivost? Zanikamo jih kot pankrte družbe, ki imajo mesto pod, ne ob mizi.  Seveda jih občasno izpostavimo, jim namenimo pet minut pozornosti – navadno decembra, obljubimo gradove v oblakih, samo da lahko po njih kasneje spet udarimo s kladivom. “Pravila so za vse enaka” takrat ponavljamo kot slogan iz nekih drugih časov.

Prilagoditve imajo v šolah smisel le,  če je zgodba učenca dovolj tragično predstavljena. Ustrezen dramatičen vložek prehodno ustvari manjkajočo empatijo, ki jo prvič, ko se prebudimo v slabše jutro pozabimo. Halo efekt je med učitelji še kako prisoten, tako pametni postanejo še bolj pametni in neumni še bolj neumni.

Šola je matrika družbe in igra pomembno vlogo. Vendar njen uspeh ni odvisen od tehnologije in prilagoditev, ki jih uporabiš, ampak kakovosti vsebine, ki jo učencu ponudiš. Ta sega precej čez prag učbenika in tudi ta del hitro pozabimo.

Pravijo, da ima vsak človek v sebi dva volkova. Prispodobi za dobro in slabo. Odvisno od tega katerega bomo hranili, je tudi – kdo bomo jutri, ko odrastemo.


Uroš Mikolič, učitelj