Kmalu bo dve leti.

Spominjam se začetkov in tistega petka, 13. marca, ko so oznanili, da je tudi Slovenija v primežu smrtonosne bolezni (saj poznamo statistiko kajne?). Sledilo je zaprtje šol, delo na daljavo, zapiranje na občine, vsakodnevno poročanje o okuženih, o smrtih … spomnim se, da smo se sredi aprila 2020 z družino odpravili na sprehod in ko smo se bližali meji sosednje občine nad sabo zaslišali helikopter, ki je krožil nad nami. Mislili smo, da nadzorujejo meje in šli nazaj proti domu. Kasneje se je izkazalo, da iščejo pogrešano osebo. Še zdaj se smejemo temu dogodku.


Več kot leto dni nazaj smo se aktivno začeli  povezovati starši, pedagogi in vsi, ki smo opažali nevzdržne razmere v šolstvu. Preko CI Otrok ne damo in ostalih Iniciativ in podpornih skupin smo javnost opozarjali na nehumane razmere in pozivali k normalizaciji pouka. Protestirali. Opozarjali. Ozaveščali. Spoznala sem neverjetne, srčne, predane učitelje. Ki slišijo, čutijo in spoštujejo otroke in mladino. Ki se borijo za njih. Ki so preslišani. Utišani. A ne molčijo. Vztrajajo. 


Nekateri starši so ubrali pot izven sistema (kolikor je to mogoče) in otroke vzeli ven iz javnih šol ter jih začeli šolati doma. Kolikor sem v stiku s starši, imajo različne izkušnje. Predvsem v nižjih razredih so zelo zadovoljni in vse poteka brez težav. Več zapletov je v višjih razredih OŠ, tudi zaradi druženja in šolskih stikov. Najstniki imajo drugačne razvojne potrebe kot otroci. Ta odločitev res ni lahka. Vsak starš naredi (po svojih zmožnostih!) v dani situaciji tisto, kar misli, da je najbolje za njegovega otroka. 


Z otroki in mladimi delam 15 let, zadnji 2 leti tudi terapevtsko. Vsak dan sem z njimi v stiku. Opažam razliko med predkoronskim in koronskim obdobjem. Po lockdownih in šolanju pred ekrani so v šolo prišli drugačni. Za nekatere je bil prehod nazaj izjemno težak. Nekateri ga niso zmogli. Nekateri ga še vedno ne zmorejo. Kaj naredijo? Izklopijo čustva – vklopijo um. Se podredijo in ubogajo. Kaj jim pa drugega preostane? Otroci so pod stresom, obremenjeni, zagrenjeni, anksiozni in izgubljajo motivacijo. Kar je najhuje – izgubljajo otroško radost in radovednost. Dejstvo je, da je šolski sistem zastarel, okostenel in otroke ukaluplja, zavira in frustrira. Digitalizacija ne bo rešila teh težav…le poglobila jih bo. Kje je rešitev?


Včasih se počutim, kot da lajamo v zid. Najraje bi se prepustila sistemu in prenehala boriti. Pa pomislim – ravno to je namen. Da se vdamo, da popustimo, da se predamo pasivi in zabubimo v svoj “varni” mehurček. Ne bomo se, ne! Še naprej bomo glasni, pa ne samo po družbenih omrežjih, ampak povsod. Ker tišina ubija. Ubija nasmehe otrok. Ubija njihove duše. Ravno tišina vso to situacijo omogoča. Vem, da z mano z ramo ob rami stoji na tisoče prebujenih duš, ki v srcu čutijo, kaj je dobro za njih, za vse nas in za naše otroke. In vedno več nas bo.


Ula Gojo, prof. in spec. psihoterapije