Ob branju javnih pisem, ki so jih napisali učitelji, smo tudi delavci VIZ, ki delamo z otroki s posebnimi potrebami, začutili potrebo po delitvi našega strokovnega mnenja in dejstev, ki jih dnevno opažamo pri svojem delu. Razmišljanje o aktualni problematiki nas je povezalo in tako smo se združili strokovni delavci iz različnih VIZ za otroke s posebnimi potrebami.

VIZ za otroke s posebnimi potrebami so od 04. 01. 2021 odprti po sklepu ustavnega sodišča, številka: U-I-473/20-14, z dne 21. 12. 2020. Ker gre za posebej ranljivo skupino otrok, je ustavno sodišče presodilo, da šolanje na daljavo ni oblika šolanja, ki bi bila primerna za otroke s posebnimi potrebami, saj le-ti potrebujejo prilagojene oblike poučevanja, specifično pomoč, individualiziran pristop, posebne strokovne metode dela z več prilagoditvami in ponazoritvami, ustrezne učne pripomočke in bistveno več prilagoditev kot drugi vrstniki.

Tako učenci kot učitelji smo bili zelo veseli ponovnega povratka med šolske klopi. In čeprav smo se vrnili v iste stavbe, v iste prostore, šola ni bila več taka kot smo je bili vajeni. 

Otroke moramo opozarjati, da se z učenci drugih razredov ne družijo, ko se srečajo na hodniku ali v jedilnici, sicer so pa tako ves čas samo v svojih razredih. Opozarjamo jih, da si nadenejo masko, ko jo pozabijo, ali da si jo namestijo pravilno, ko je maska pod nosom. Opozarjamo jih, da hodijo v koloni, v točno določeni smeri, da se ne bi morda preveč približali drug drugemu. Nekateri spregledamo, drugi opozarjamo, spet tretji jih za take »prekrške« kregajo. Lastne strahove, ki nam jih že več kot leto vcepljajo politika in mediji, prenašajo na šibkejše, ki nimajo informacij, s katerimi bi se lahko branili. 

Med otroki s posebnimi potrebami so tudi taki, ki imajo težave z govorom, njihov govor je težko razumljiv in vsi učenci od 6. razreda naprej morajo nositi maske ves čas pouka, tudi ko pridobivajo ocene. Maska seveda dodatno poslabša razločnost govora, kar otroke s težavami v komunikaciji spravlja v še večji stres, saj morajo ponavljati povedano, da bi jih lahko razumeli. Z vsakim vprašanjem: »Kaj si rekel, ne razumem?«, se jim samopodoba še bolj niža. Ali kot zapiše strokovnjak za dihanje Milan Hosta (2020): »… maska pomembno zmanjša učinkovitost komunikacije med ljudmi, vnaša zmedo in šume v interpretacijo komunikacije in posledično odtujuje ljudi med seboj, niža moč povezanosti, sočutja in sodelovanja.«. 

Med otroki s posebnimi potrebami so tudi taki, ki slabše slišijo in taki, ki sogovornika lažje gledajo v usta, ko govori. Na ta način lažje sledijo povedanemu, vendar moramo učitelji tudi te otroke poučevati z masko na obrazu, kar poslabša oz. onemogoča kakovostno komunikacijo in učenje. 

V VIZ so zbrani otroci iz več različnih občin, ki se po šoli zaradi razdalje ne morejo družiti, tako da sovelikemu številu otrok s posebnimi potrebami edini socialni stiki tisti, ki jih imajo znotraj šolskega okolja, saj se v prostem času oz. v domačem okolju praviloma ne družijo z vrstniki. Kljub temu da so sedaj že šest mesecev v šoli, so še vedno prikrajšani za socialne stike z vrstniki, saj se lahko družijo le z učenci iz svojega razreda. V oddelkih pa je zelo majhno število otrok (od 3 in do največ 12 v zadnji triadi).

Otroci s posebnimi potrebami še posebej potrebujejo pozitivne izkušnje v odnosu s sovrstniki, saj so zaradi svojih posebnosti mnogokrat izključeni iz družbe ali tarča posmeha. To zelo negativno vpliva na njihovo samopodobo, ki je že tako krhka zaradi njihovih specifik, ki se jih otroci še predobro zavedajo. Učiti bi jih morali socialnih veščin, spodbujati k druženju in zaupanju, vendar učitelji in strokovni delavci zaradi ukrepov spodbujaj(m)o prav nasprotno. Ločujemo jih, jih izoliramo in jim s tem kažemo, da se je nevarno družiti in imeti stike. Že tako nimamo vpliva na to, kako dojemajo vso zadevo starši doma in kako to prenašajo na otroke, ki so zaradi raznih prirojenih bolezni še bolj ranljivi. Sedaj pa jim še v šoli ne moremo zagotoviti prostora, kjer bi se lahko družili in pozabili na vso dogajanje.Določene skupine otrok s posebnimi potrebami potrebujejo učni načrt, po katerem jih učimo socialnih veščin, vendar pri ključnem delu, pri prenašanju naučenega v vsakodnevne situacije, pademo na celi črti, saj že 17 mesecev nima(m)jo možnosti, da naučeno v razredu prenesemo v prakso. Smo namreč v času, ko je socialna distanca postala najpomembnejša vrednota naše družbe. Otrokom postaja normalno, da se izogibajo drugim ljudem, da se ne smejo družiti in iti k babici na obisk, saj je to nevarno. V tako občutljivem razvojnem obdobju kot sta otroštvo in mladostništvo lahko poigravanje s temeljnimi človekovimi potrebami in pravicami otroke in mladostnike zaznamuje za vedno. 

Zdravstvena stroka (Iniciativa slovenskih zdravnikov, 2021a) prav tako opozarja, da uporaba obraznih mask s strani vzgojiteljev ali učiteljev deluje še posebej škodljivo na osebnostni razvoj pri mlajših otrocih, predvsem do 10. leta starosti. Poudarjajo, da mlajši kot je otrok, bolj potrebuje možnost prepoznavanja neverbalnih odzivov z obraza za njih pomembnih odraslih. V VIZ naj bi otroke učili prepoznavanja čustvenih izrazov. Le kako, s polovico pokritega obraza?

Zaradi manjše sposobnosti verbalne izmenjave so neverbalna sporočila temeljni vir orientacije, ki daje otroku občutek varnosti. To pomembno vpliva na ustvarjanje čustvenih vezi oziroma oblikovanje načina navezovanja in vzpostavljanja odnosov, kar je eden izmed gradnikov osebnosti. Z nošenjem maske torej otroke in mladostnike prikrajšamo tako za verbalno kot tudi za neverbalno sporazumevanje. Maska namreč onemogoča kvalitetno verbalno in neverbalno komunikacijo. Glede na zapis Iniciative slovenskih zdravnikov (2021a) pa lahko uporaba obraznih mask vzgojiteljev in učiteljev, ki preživljajo veliko časa z mlajšimi otroki v vrtcih ali šolah, otroke prikrajša za temeljne razvojne potrebe in povzroči trajno stanje tesnobe in strahu, kar onemogoča optimalno psihološko in telesno zdravje.

Prav tako pa uporaba mask pri otrocih in mladostnikih pušča trajne posledice na njihovem osebnostnem razvoju, kot opozarja Iniciativa slovenskih zdravnikov (2021a). Radovedno raziskovanje, ki je nujno za osvajanje novih učnih vsebin in tudi za pridobitev socialnih veščin je onemogočeno zaradi občutka ogroženosti in tesnobe, ki jih povzroča uporaba mask. Otroci nezavedno čutijo, da nekaj ni v redu, zaradi česar se v telesu aktivirajo psihološke obrambe in »preživetvene strategije«. Vse to pa posledično občutno zmanjša možnost usmerjanja pozornosti na druge pomembne vsebine.

Med otroki s posebnimi potrebami so tudi taki, ki imajo težave v senzorni integraciji in so preobčutljivi na senzorne dražljaje in tudi ti otroci nosijo maske, brez da bi kdo sploh pomislil, koliko truda in energije morajo vložiti v to, da zdržijo pod masko. Tudi to ima za posledico slabšo zmožnost usmerjanja pozornosti na karkoli drugega.

Pri svojem delu opažamo tudi, da nekaterim otrokom s posebnimi potrebami nošenje maske odgovarja, v smislu, da se lahko skrijejo pred drugimi. »Maska namreč omogoča, da človek simbolno zavzame drugo vlogo oz. si nadene drugo identiteto, ki jo preko maske komunicira s svetom.« (M. Hosta, 2020). Razumemo potrebo otrok, ki se želijo za masko skriti, vendar menimo, da so za to primernejša razna pokrivala, kot so npr. kapuce in kape s ščitnikom, ki so zdravju neškodljive.

Nekatere študije navajajo, da uporaba obraznih mask učinkovito preprečuje širjenje novega koronavirusa in bi lahko preprečila nove okužbe. Vendar kot zapišejo v Iniciativi slovenskih zdravnikov (2021a) večina teh študij uporablja neprimerno metodologijo. Za njih je značilno, da ne upoštevajo učinka drugih ukrepov, naravnega poteka števila okuženih, spremenjenih režimov testiranja ali primerjajo države z različnimi pogoji.Nadalje tudi navajajo, da se je število okužb z novim koronavirusom v številnih državah povečalo,kljub uvedbi obvezne uporabe mask.

Mi pa v VIZ dnevno opažamo nepravilno uporabo obraznih mask, saj jih učenci med prehranjevanjem pospravijo v žep, odložijo na mizo in nemalokrat se zgodi, da jim maske padejo na tla, ali jih nehote kdo tudi pohodi. Ko so zunaj in si lahko maske snamejo, jih predvsem mlajši otroci odložijo na klop kar eno na drugo. Tudi žvečenje in slinjenje obraznih mask je prizor, ki smo mu dnevno priča. Glede na to se ne moremo strinjati, da je nošenje mask v VIZ za otroke s posebnimi potrebami ukrep, ki bi pripomogel k zmanjševanju širjenja novega koronavirusa.

Podpisniki tega odprtega pisma se prav tako sprašujemo o smotrnosti kakršnegakoli testiranja otrok in mladostnikov, ki ne kažejo simptomov okuženosti z novim koronavirusom. Čeprav naj bi omenjene starostne skupine najblažje oz.asimptomatsko prebolevale omenjeno okužbo, pa zaposleni ugotavljamo, da je število okuženih otrok in mladostnikov v času razglašene epidemije bolj za vzorec ali bolje rečeno skoraj nič. Tako ugotavljamo in menimo, da je testiranje mladoletnih povsem odveč, saj je tovrsten ukrep povsem pretiran glede na število okuženih med šolajočimi otroki in mladostniki. Obenem se nam zdi povsem nesprejemljivo posegati v telesa zdravih mladoletnih oseb, ki bi z antigenskimi testimorali dokazovati, da so res zdravi. Omenjeno prostovoljno ali obvezno antigensko testiranje mladoletnih je po našem mnenju zanje škodljivo spsihološkega vidika, saj so posledice lahko dolgoročne narave in se bodo še občutneje pokazale v dobi odraščanja in kasneje v odraslosti. Dvomimo pa tudi v varnost omenjenih testov, sajdomača stroka, vladajoča politika in slovenski mediji javnosti in pedagoški stroki ne posredujejo oprijemljivih znanstvenih dokazov varnosti samega testiranja in morebitnih poškodb ali zapletov pri slednjem, kakor tudi ne dokazov o neoporečnosti testirnih pripomočkov oz. testirnih paličic. Ob spremljanju tujih medijev in njihovih zaključkov pa pridobivamo informacije o zdravju škodljivih testirnih paličicah, najsi gre za sam material, ki je sestavni del omenjenega pripomočka za antigenski test in je v neposrednem stiku s sluznico testirane osebe, bodisi gre za sterilizacijo testirnih paličic na način ali s snovmi, ki so zdravju škodljive oz. nevarne. Glede nestrinjanja s testiranjem otrok se navezujemo tudi na strokovno mnenje o izvajanju posebnega presejalnega programa (SARS-CoV-2) v VIZ  s strani Iniciative slovenskih zdravnikov (2021b ), ki trdijo, da je tudi uvedba obveznega testiranja zdravih učiteljev in vzgojiteljev pred vračanjem otrok v vrtce in šole (in morebitno testiranje zdravih otrok) strokovna napaka. Zato ocenjujejo, da je omenjen ukrep zloraba medicine z namenom škoditi telesnemu in psihološkemu zdravju posameznikov in družbe. Ob tem pa moramo opozoriti še na dejstvo, da so otroci s posebnimi potrebami še dodatno ogrožena in ranljiva skupina, ki jim kakršnokoli poseganje v njihovo integriteto lahko predstavlja nepopravljive psihološke posledice, ki se lahko odražajo kot duševne stiske in travmatične izkušnje.  

Zavedamo se, da virus je med nami. Vendar ko na tehtnico postavimo škodljive posledice, ki so jih in jih še bodo utrpeli otroci s posebnimi potrebami zaradi predpisanih ukrepov za zmanjševanje širjenja novega koronavirusa in posledicami, ki bi jih utrpeli zaradi morebitne okužbe s koronavirusom, se teža tehtnice prevesi globoko v škodo posledic zaradi ukrepov. Pri tako ranljivi skupini oseb, kot so otroci s posebnimi potrebami, je namreč ključno, da na problem pogledamo iz vseh zornih kotov in delujemo v smeri čim manjše povzročene škode za omenjeno populacijo otrok. Ker trenutno temu ni tako, želimo javnost in vse odgovorne institucije opozoriti na stanje, ki ga imamo in jih pozivamo k ponovnemu premisleku o ukrepih za zmanjševanje širjenja virusa, pri čemer naj se upošteva sorazmernost nevarnosti virusa in posledic, ki jih prinašajo ukrepi. Prav tako bi radi poudaril, da smo to šolsko leto nekako pripeljali h koncu, si pa želimo, da se v času do prihodnjega šolskega leta dobro pretresejo in ponovno premislijo vsi ukrepi, o katerih pišemo.

Viri:

Iniciativa slovenskih zdravnikov (2021a). Uporaba obraznih mask v času pandemije covid-19.Pridobljeno 12. 5. 2021 s https://www.slovenskizdravniki.si/uporaba-obraznih-mask-v-casu-pandemije-covid-19/.

Iniciativa slovenskih zdravnikov (2021b).Strokovno mnenje o izvajanju posebnega presejalnega programa (SARS-CoV-2) v VIZ.Pridobljeno 25. 5. 2021 s https://www.slovenskizdravniki.si/strokovno-mnenje-o-izvajanju-posebnega-presejalnega-programa-sars-cov-2-v-viz/.

Hosta, M. (2020). Maska, da ali ne!? Pridobljeno 14. 5. 2021 shttps://www.dihalnica.si/post/maska-da-ali-ne.

Sabina Mujkanović, Marko Kous, Estelle Polič, Jasna Hude, Tanja Lozinšek, Tadeja Gabrovec, Bojana Matić Risteski, Valentina Jelen, Alenka Werdonig, Aleš Škrobar, Breda Munda Bulatović, Vlado Matela, Urška Kogej, Borut Mlinarič, Eva Žula, Ana Polona Golobič, Nina Kojc, Andreja Kampuš, Diana Horvat, Viljem Kerec, Jelena Grobler, Mario Štefok, Maja Gabrovec, Katja Golob, Duška Junger, Sandra Seifried, Maja Zrim, Irena Krušec, Gabrijela Ferlinc, Alenka Krobat, Mihaela Lampreht, Maja Zupančič, Katja Šetar, Barbara Smolnikar, Sergeja Gabor, Monika Simonič, Mateja Frangež, Kaja Hötzl, Breda Črnčec, Doris Vouri, Tjaša Žišt, Polona Arcet, Barbara Vanovšek, Suzana Grah, Nina Koletnik, Renata Žagar, Nastja Brišnik, Vernesa Pašić, Mateja Bevc, Melita Bubik, Barbara Kališnik, Anka Višnjić, Vesna Rižnik, Polonca Guček Frankovič, Simona Lipuš, Maja Garbajs, Sabina Korošec Zavšek, Maja Tamše Kotnik, Tina Maček, Igor Kovačič, Romana Križaj, Mateja Geršak, Anja Antolovič, Blanka Jerman, Anja Božnar, Sandra Bermanec in Duška Mikerević