Nahajamo se v situaciji, ko se mnogokrat sprašujemo, kaj je manjše zlo: neupoštevanje odlokov in tveganje, da bodo morali otroci na šolanje od doma, ali iti preko lastnih prepričanj in vrednot ter zavoljo šolanja v šoli sprejeti nesprejemljivo? Enoznačnega odgovora na to vprašanje ni, ker nobena izmed možnosti ni optimalna, še huje, nobena od možnosti ni niti blizu optimalnosti.

Srečali smo se s situacijo, ko so svetovalne službe umolknile, psihologi, socialni delavci in pediatri, ki bi morali zelo na glas kričati, kako alarmantno je trenutno psihično stanje otrok, so utihnili. V večini vsi. Obstajajo redke izjeme, ki skušajo s svojim glasom prodreti a žal neuspešno. Preglasi jih namreč tišina stanovskih kolegov, tako imenovane stroke. Obstajajo tudi učitelji, ki opozarjajo, a so tudi oni prezrti, neslišani, označeni celo kot »anticepilci«. Tako so diskriminirani in utišani. Učiteljev, ki bi opozarjali na svoje stiske in navsezadnje na stiske otrok, je žal premalo; morda eden ali dva na vsaki šoli, vsi ostali pa sledijo navodilom in le »opravljajo svoje delo«. Občutek nemoči, tudi strahu, da nič ne moremo spremeniti, da se ne moremo boriti proti sistemu, povzroča pri vse več učiteljih psihofizična stanja, kot je tesnoba, depresija in izguba življenjske energije za delo in življenje. Navsezadnje pod takimi pogoji delamo in živimo že dve leti.

Vse navedeno pa stopnjujejo še zastraševanja in grožnje s strani t. i. stroke, politike in medijev. Vsakodnevno bombardiranje s statističnimi podatki, pozivi in grozilno korespondenco: »Bodite odgovorni, sicer boste krivi.« Tovrstna dejanja v kakršni koli družbeni strukturi so enostavno preveč še za tako zdravega in uravnovešenega človeka. Vse veje naše oblasti, vključno z mediji, izvajajo nedopustne pritiske na državljane in državljanke, sploh pa na zaposlene v javnem sektorju (tako tudi v vzgoji in izobraževanju). S pozicijo moči povrhu še ogrožajo njihovo eksistenco. Takšnega stanja v naši družbi ne pomnimo.

Potrebujemo, pogrešamo in pozivamo neodvisne strokovnjake:

  • da nam posredujejo neodvisne in primerljive informacije;
  • da se naredijo neodvisne študije in analize vplivov epidemioloških ukrepov (v družbi in VIZ);
  • da se poiščejo rešitve, ki bodo prinesle dejanske rezultate,
  • da se javno obelodanijo dejstva, da obstoječi ukrepi ne delujejo, ravno nasprotno;
  • da se ljudem povrne zaupanje v institucije in potrdijo svoje poslanstvo in strokovnost, ki  bo našo družbo popeljala iz začaranega kroga strahu  – depresije in drugih psiholoških bolezni – , ob čemer je covid le ena od njih (ne upamo si namreč sploh pomisliti, kaj nas čaka v prihodnosti ob dejstvu, da že sedaj nimamo dovolj usposobljenega kadra za zdravljenje vseh psihofizičnih bolezni, kaj šele za zdravljenje bolezni, ki zaradi covid epidemije in napačnih ukrepov niso bile sploh odkrite, kaj šele zdravljene).

Psihologinja Vida Gosteničnik v svojem članku Kaj je manjše zlo? Šolanje pod koronskimi ukrepi v šoli ali šolanje na daljavo, pravi: 

»Dlje časa kot traja koronska kriza, več je nesmislov v sprejetih vladnih odlokih, s katerimi bi naj omejili širjenje virusa. Na vsakem koraku smo prisiljeni ubogati nesmiselna pravila avtoritete kot na primer: četudi je človek dokazano zdrav in brez simptomov, mora nositi obrazno masko ali se izogibati sočloveku. Izguba smisla povzroči odtekanje življenjske energije, kar nadalje vsakega človeka slej kot prej pripelje v depresijo. (dr. Viljem Ščuka: Pomanjkanje smisla pri delu povzroča izgorelost oz. »burn-out« sindrom). Tako posamezniku kmalu zmanjka moči za soočanje s problemi, iskanje optimalnih rešitev, za zavestno odločanje in prevzemanje odgovornosti za svoje odločitve. V tako zvanem apatičnem stanju so ljudje prej pripravljeni ubogati avtoriteto in »preprosto« početi tisto, za kar so prepričani, da je prav in ne početi tistega, za kar verjamejo, da je narobe.«

Še tisti kanček notranje moči pa nato posrka strah (bodisi pred virusom bodisi pred avtoriteto) in človeku, ki se čuti ogroženega, paralizira človeško sočutje, ter ga požene v boj za svoj prav ali pa resignira in preprosto sprejme »večinski prav« ter se ujame v past »nove normale«. 

Normalnost je najpogosteje opredeljena s statističnim kriterijem: Normalno početje je vse tisto, kar počne večina. »Normalen« pa je tisti, ki je povprečen in sodi v 68,2 % populacije (Gaussova krivulja).

Vrnimo se na otroke, na težave, ki se pojavljajo pri le-teh zaradi šolanja na domu zaradi nestrinjanja s samotestiranjem v šoli. Medtem ko učitelji nad otroki vsakodnevno izvajajo zdravju škodljive odloke, ki povrh vsega dokazano ne pripomorejo k zajezitvi širjenja tega »strašljivega« virusa, pojav psihopatologije pri otrocih strmo narašča

Na pedopsihiatriji je število hospitalizacij poskočilo za več kot 30 %. V Avstriji, ki je z obveznim samotestiranjem v šolskih prostorih pričela že približno pol leta pred slovenskimi šolami, se je psihopatologija otrok povečala za 360 %. Skokovit porast psihiatričnih obravnav otrok in mladostnikov v času koronske krize beležijo tudi v Švici in Nemčiji (izsledki raziskav so v prilogi). 

Menim, da korelacija med uvajanjem protikoronskih ukrepov v šolah in porastom psihopatologije pri otrocih ni zgolj naključje, temveč se z izvajanjem ukrepov nad otroki mladim generacijam povzroča kolektivna travma, ki celotno družbo vodi v sadomazohizem, posledice pa so lahko pogubne za človeštvo (V. Gostenčnik, Kaj je manjše zlo? Šolanje pod koronskimi ukrepi v šoli ali šolanje na daljavo).

V nadaljevanju bodo predstavljeni vplivi psihološkega vidika na ljudi, ki jih je zbrala in strokovno utemeljila psihologinja Vida Gostenčnik v članku Kaj je manjše zlo? Šolanje pod koronskimi ukrepi v šoli ali šolanje na daljavo.

SISTEMATIČNA DESENZIBIZACIJA

Od samega začetka pojava virusa Covid-19, so nas s prisilo začeli navajati na nošenje mask. Od začetka le odrasle, počasi, korak za korakom, ukrep za ukrepom, nas je SISTEMATIČNA DESENZIBIZACIJA pripeljala do tega, da poleg učiteljev v šolah tudi prenekateri starš od svojega otroka zahteva nošenje obrazne maske celo tam, kjer ni zapovedana z odlokom.

Doživljanje neprestane bolečine ali drugih neprijetnih občutkov sčasoma aktivira obrambni mehanizem desenzibilizacije in tako postanemo na tovrstno bolečino neobčutljivi. S tem postane razumljivo, zakaj lahko ranjen človek sočloveka rani v isti meri, kot je poškodovan sam, brez da bi to sploh zaznal. Senzorji za sočutje (čutenje sočloveka) se namreč aktivirajo šele, ko drugemu prizadanemo večjo bolečino od tiste, ki smo jo ali jo še vedno doživljamo sami. Oseba, ki je dlje časa tonila v nemoči, podrejenosti, ji bo moč in dominanca, ko jo bo končno izkusila, najverjetneje tako godila, da se bo z njo zasvojila. Tako postane trpljenje dominirane osebe energetska hrana sadista.

V primeru, da desenzibilizacija ne učinkuje kot obramba pred posameznikovim nemočnim doživljanjem trpljenja, torej če »psiho-analgetik« ne prime, bo psihološki imunski sistem z visoko verjetnostjo aktiviral obrambni mehanizem, ki bo trpljenje sprevrgel v užitek; večje kot je upiranje trpljenju, močnejši bo občutek olajšanja ob zlomu in predaji nemoči (mazohizem).    

Začaran krog sadomazohizma temelji na igri moči (power play): dominantnost – inferiornost, nadvladovanje – podrejanje, ukazovanje – uboganje, … 

Tako postne več kot očitno, kako izvajanje nesmiselnih in neučinkovitih ukrepov nad otroci v šolah na dolgi rok psihološko programirajo sadomazohistične medosebne odnose in s tem na dolgi rok celotno družbo vodijo v sužnjelastništvo. Ubogljivost, rigidnost in slepo upoštevanje pravil ubijajo kritično mišljenje in kreativnost, brez katere ni razvoja človeštva. 

Ali si resnično želimo živeti v svetu, kjer je slepa ubogljivost edina vstopnica za sprejetost v družbi?  Ne pozabimo, da je sprejetost osnovna psihološka potreba vsakega človeka (Maslow), kar dokazujejo primeri, ko otroke želja po sprejetosti pripelje do spolne zlorabe. Po dveh letih stradanja otrok socialnih stikov, so ti pripravljeni dopustiti marsikaj, da bi se lahko družili s sovrstniki, bili sprejeti v socialno sredino in si s tem omogočili razvoj socialno-čustvene inteligentnosti. 

RAZPAD OSEBNOSTNE INTEGRITETE

Za razpad osebnostne integritete ni potrebna penetracija mej fizičnega telesa kot npr. pri testiranju za Covid-19. Osebnostna integriteta je načeta že z ogrožanjem bazičnega občutka varnosti: neprestan strah pred tem, da se okužim, strah pred tem, da sem nevaren drugim, dobesedno prerešeta »psihološki imunski sistem«, občutki krivde v primeru neupoštevanja ukrepov ga nadalje zastrupijo, upoštevanje nesmiselnih ukrepov povzroči odtekanje življenjske energije skozi prerešetan psihološki imunski sistem in tako sesuta psiha postane voljna za psihološko programiranje. 

Osebnostna integriteta posameznika temelji na občutku varnosti, sprejetosti in ljubezni ter (samo)spoštovanju. (Maslowa piramida). Povedano drugače, tako kot je za preživetje fizičnega telesa potrebno jesti, piti, spati in dihati, tako se mora človek za preživetje »psihičnega telesa« oz. razvoj in ohranjanje osebnostne integritete čutiti dovolj varnega, sprejetega in ljubljenega ter (samo)spoštovanega, v nasprotnem primeru pa mu grozi psihološki razpad. Ta se pogosto kaže v raznih oblikah pobega iz te realnosti (zasvojenosti, psihoze in druga ekstremna stanja zavesti). Bolj kot smo ranjeni zaradi nezadovoljenih osnovnih psiholoških potreb, več smo (za občutek varnosti, sprejetosti in spoštovanja) pripravljeni narediti, riskirati, dopustiti, se odreči, verjeti, …       

Tako posameznika s šibko osebnostno integriteto z lahkoto naredimo odvisnega od »prav in narobe«, torej, da vedno počne tisto, za kar je prepričan, da je prav, dobro, normalno in ne počne tistega, za kar verjame, da je slabo, narobe ali nenormalno. Ne glede na to, ali je to početje smiselno ali ne, neozirajoč se na to, kaj pri tem doživlja, če je doživljanja in čutenja sploh še sposoben. Ko desenzibiliziramo čutenje, se da um z lahkoto sprogramirati.

VPLIV POSAMEZNIH UKREPOV NA PSIHOLOŠKO STANJE OTROK

NOŠNJA MASK

Identifikacija z masko dolgoročno vodi v krizo identitete. Mlajši kot so otroci, hitreje in močneje se bodo z masko identificirali. Že sedaj so znani primeri, kjer je otrok ob odvzemu maske zapadel v panični jok, saj se je brez pokritega obraza počutili tako razgaljenega kot če bi ga slekli.

Prepoznavanje obrazne mimike je pomemben del čustvenega opismenjevanja

Zaradi pokrite polovice obraza učiteljev bo otrok razvil patološki odnos do avtoritete: prekomerni konformizem, dehumanizacija, prizadet bo razvoj otrokovega moralnega presojanja

Prekriti obrazi sovrstnikov predstavljajo oviro v razvoju socialno čustvene inteligentnosti otroka, onemogočijo sočutje in razvoj socialnih veščin, s čimer je prizadeta sposobnost vzpostavljanja psihološke intime ter zdravih medosebnih odnosov. Posledično lahko nastopijo: socialna anksioznost, depresija, občutek osamljenosti, paranoidnost ali pa prekomerna sumničavost, patološko ljubosumje. 

Otrokom prve triade, ki imajo težave z učenjem branja, pisanja ali z izgovorjavo, nošenje mask težave potencira ter preprečuje, da bi jih odpravili.

Maska otroku neprestano sporoča, da ni ok, če se izraža. Še več – maska, ki pokriva usta, je neverbalen ukaz za prepoved izražanja in zato povzroča potlačevanje čustev in impulzov, kar se lahko manifestira v obliki najrazličnejše patologije: čustvena zavrtost, anksioznost, panični napadi, acting-out oz. infantilno razbremenjevanje impulzov, hiperaktivnost (ADHD), tiki, vse vrste motenj pozornosti, disleksija, jecljanje, epilepsija, nespečnost … 

Iz psihološkega vidika pa je zelo zgovorna tudi simbolna sporočilnost maske. Maska je simbol suženjstva, zato je med sadomazohistično spolno prakso skorajda nepogrešljiv pripomoček.  Suženj/mazohist med sadomazohističnim ritualom zadržuje impulze pod popolno kontrolo in dominanco »sadista« vse dokler le ta s popolno nadvlado prisili mazohista, da se preda nemoči, kar povzroči popolno izgubo kontrole nad sabo in hkratno orgazmično sprostitev impulzov. Tako je prav zaradi nošenja mask pri otrocih pričakovati porast mazohističnih nagnjenj, motenj v kontroli izločanja blata, več otrok bo razvilo t. i. analni karakter (S. Freud), katerega osebnostne značilnosti so ekscesivna natančnost, rigidnost in kompulzivna obsesivnost. Med mladostniki se bo najverjetneje povečalo število tistih s sadomazohističnimi spolnimi nagnjenji.    

Otroci so s strani učiteljev (avtoritete) sprejeti le z masko na obrazu, četudi so zdravi. Kot smo spoznali v uvodnem delu, je otrok (za sprejetost s strani njemu pomembnih oseb) pripravljen marsikaj pretrpeti. Tako bo otrok brez upiranja nosil masko, četudi mu bo neprijetno in bo zaradi tega doživljal stisko. Na ta način se nevede ujame v začaran krog čustvene zlorabe, ki v primeru, da ostaja nerazrešena, vodi v zavračanje sebe, nevarno nizko samopodobo, depresijo, samomorilnost …

Z uvedbo neprestanega prisilnega samotestiranja otrok v šoli je obvezno nošenje mask ves čas pouka popolnoma izgubilo smisel in s tem otroke pahnilo v destruktivno doživljanje nemoči. Učitelji pa so (nekateri v strahu pred virusom, spet drugi v strahu pred izgubo službe in obsedeni z nadzorom pri izvajanju ukrepov) povsem izklopili sočutje. Vse skupaj je pripeljalo tako daleč, da otrok nihče več ne vpraša, kako se počutijo pod bremenom teh ukrepov, kaj šele, da bi nudili podporo tistim otrokom, katerih starši so v konfliktu, ker imajo glede protikoronskih ukrepov nasprotna prepričanja ali se zaradi tega ločujejo. Virus Covid-19 je namreč močno prizadel družinsko celico.

Nemo upoštevanje nesmiselnih pravil povzroča izbruhe jeze, občutke nemoči in panične napade, anksioznost, kompulzivno obsesivna vedenja, čustveno zavrtost, eksternalizacijo občutkov krivde, motnje kontrole izločanja, acting-out in druge čustveno-vedenjske probleme, depresijo, suicidalnost, šibko strukturo osebnosti, paranoidnost, border-line.

SOCIALNA DISTANCA

Prepoved približevanja vodi neposredno v socialno anksioznost, depresijo, suicidalnost.

Tudi fizično distanciranje otrok je ukrep, ki je z uvedbo obveznega samotestiranja postal popolnoma nesmiseln. Dokazano zdrav otrok, ki se je primoran držati stran od ljubega sošolca, se bo čutil ogroženega ali se doživljal kot grožnjo drugemu, če nikakor ne bo podlegel strahu pred »nevarnim« virusom. Hkrati bo zaradi intenzivnejšega doživljanja nesmisla in strahu pred sankcijami zaradi neubogljivosti hitreje zdrsnil v nemoč ter depresijo. Tako bo prenehal razmišljati s svojo glavo, razvoj kritičnega mišljenja se bo ustavil. 

Prepoved približevanja povzroči, da otrokovo potrebo in željo po bližini ter dotiku spremlja strah ali pa celo nemoč. Nezadovoljena potreba se pogosto izraža v obliki agresije in nasilja, po drugi strani pa lahko pride do nezmožnosti zadovoljevanja potrebe po bližini in dotiku ob odsotnosti strahu in negotovosti, kar v obdobju spolne zrelosti povzroča motnje fizične intime in spolnosti (impotentnost, frigidnost).

PRISILNO SAMOTESTIRANJE 

Pri obveznem samotestiranju gre za penetracijo mej psihofizične integritete. Nefunkcionalnost psiholoških meja se pogosto izražajo v obliki motenj hranjenja, vseh vrst zasvojenosti in odvisnosti. Večja, kot je posameznikova potreba po kontroli, bolj je penetracija zanj škodljiva in hitreje se bo zrušilo notranje ravnovesje. Iz tega razloga bodo tisti otroci, ki imajo prekomerno potrebo po kontroli, so od nje celo odvisni ali je ne znajo spustiti, težje prenašali ali pa sploh ne bodo dopustili (samo)testiranja, kjer se s palčko posega v nosno ali ustno odprtino. 

Glede na to, da je zanesljivost, veljavnost in objektivnost »testov na pljunek« primerljiva z zanesljivostjo testov, ki s paličko posegajo v telo, se poraja vprašanje, čemu nepotrebna penetracija mej integritete naših otrok? Je to zgolj naključje ali se našim otrokom morda načrtno uničuje sočutje, se jih navaja na trpljenje in jemlje moč svobodne volje?

Kot rečeno, lahko penetracija povzroči razne oblike osebnostnega razpada kot npr.: živčni zlom, panični napad, psihotični razpad, avtodestruktivnost, zastoj v otrokovem psihoseksualnem razvoju…) ali pa zruši njegovo fizično ravnovesje (epilepsije, pojav psihosomatskih bolezni, kot so alergije, dermatitis in druge kožne bolezni, avtoimune bolezni).  

Bistvo psihološke škodljivosti neprestanega testiranja otrok v šolah uvidimo z odgovorom na vprašanje: Kakšne informacije dobiva otrokova podzavest ob izvajanju testiranja za odkrivanje okuženosti s koronavirusom?

Neprestano testiranje otroku, ki je zdrav in se dobro počuti, sporoča, da svojim občutkom ne sme zaupati. Sposobnost zaupanja svojemu doživljanju, sebi, drugim in svetu je nujen pogoj za zadovoljitev osnovne psihološke potrebe po varnosti, ki je najpomembnejši temelj psihične integritete. Občutek neprestane ogroženosti sebe, bližnjih in ljubljenih, lahko tako pri otrocih v razvoju kot pri odraslih s šibko osebnostno strukturo, sproži pobeg duše iz te realnosti oz. paranoidno shizofrenijo in druga psihotična stanja. Nezaupanje lastnim občutkom nas naredi odvisne od mentala, od prav in narobe. 

Blažje prizadet občutek eksistencialne načeloma povzroča zgolj »krajše odklope od te realnosti« kot npr.:  zasvojenost z igricami in »ekrani« nasploh, dnevno sanjanje, pobeg v misli … Otroci bodo imeli zaradi načetega bazičnega občutka varnosti velike težave s sprejemanjem odločitev in odgovornosti, s proaktivnostjo in kreativnostjo, s ciljno usmerjenim delovanjem.  

Uvedba obveznega samotestiranja v šolskih prostorih kot nalašč poskrbi, da so otroci tekom vsakega testiranja (poleg stresa, ki ga povzroči penetracija v psihofizično integriteto otroka) v stiski tudi zaradi ogroženostjo pred morebitno izpostavljenostjo, razgaljenostjo in stigmatizacijo v primeru pozitivnega rezultata na testu. Vsa odvečna škodljivost odlokov za psihofizično zdravje otrok privede do suma o načrtni osebnostni dezintegraciji in dehumanizaciji naših otrok.  

Kot nameček pa naj navržem vprašanje ob pojavu igrivega načina predstavitve samopenetracije s palčkami. Kdo to počne? Pedofili? Vsem na očeh, totalno izpostavljeni. 

Glede na podrobno razlago o škodljivosti posameznih ukrepov, naj na tem mestu omenim, da lahko v obdobju pubertete (takrat poteka intenziven psihoseksualni razvoj in razvoj spolne identitete posameznika) sinergični učinek škodljivih posledic izvajanja vseh ukrepov hkrati (testiranje, nošenje mask, socialno distanciranje) libido usmeri v sadomazohistična spolna nagnjenja. Zato lahko pričakujemo ogromen porast sadomazohizma med mladimi, ki sicer kot spolno nagnjenje ni smatran za patologijo, a potrebno se je vprašati, kam medosebni odnosi, ki temeljijo na igri moči, vodijo celotno družbo. 

ŠOLANJE NA DALJAVO IN POSLEDICE

Do sedaj tako ali drugače diskriminiranim otrokom bo šola na daljavo godila. Lahko se bodo umaknili iz socialnega okolja, kjer se niso čutili sprejete: sindrom izobčenca, socialno anksiozni, dislektiki, ADHD, vse motnje pozornosti, nizka samopodoba, nizka čustvena inteligentnost in nerazvite socialne veščine. Kljub temu, da jim je izobraževanje v šolskem okolju večji stres, šola na daljavo dolgoročno krepi razvoj njihove patologije. Dogaja se »ropanje« smisla v odsevu depresije: »Zakaj moram biti doma, stran od sošolcev, če sem zdrav?« Hkrati je s šolanjem na daljavo otrokom odvzeta socializacija, ki je ključnega pomena za razvoj socialno čustvene inteligence in otrokovega psihičnega zdravja.

Šola na daljavo v praksi pomeni predvsem objavljanje učnega gradiva, nalog in učnih zahtev na spletnih portalih posameznih šol. Za izobraževanje oz. učni proces pa morajo poskrbeti otroci sami oz. starši, v kolikor otrok sam še ne zmore. Otrokom je onemogočanje pridobivanje ocen, če ne pristanejo na pogojevanje. Šola na daljavo, v katero brez ustrezne zakonske podlage prisiljujejo vse starše, ki ne dovolijo, da se njihov otrok v šoli neprestano testira, diskriminira zdrave šoloobvezne otroke, saj jim onemogoča enake pogoje in enako kvaliteto izobraževanja kot sovrstnikom, ki se izobražujejo v šolskih prostorih.

KAJ LAHKO NAREDIMO STROKOVNI DELAVCI?

Razumeti moramo, da je žal mnogo sodelavcev podleglo manipulaciji politike in politično usmerjene zdravstvene stroke, ki svoje odločitve/ukrepe sprejema na podlagi političnih usmeritev. Zato je vsaka sprememba še toliko težja, a ne nemogoča. Z vztrajnimi pozivi in pritiski na psihologe in svetovalne delavce posamezne šole, da naredijo strokovni posnetek psihološkega stanja tako otrok kot zaposlenih, lahko osvestimo realno stanje in izstopimo iz začaranega kroga strahu in nemoči, ki vsem ogroža naše zdravje (ankete, vprašalniki o psihofizičnem počutju zaposlenih, delež bolniških zaradi izgorelosti in psihičnih obolenj).

Nujno je vključevanje pediatrov in opozarjanje na opažanja v šolah o poslabšanju psihološkega stanja otrok. Zaposleni, ki psihično ne zmorejo več, pa bi s težavami morali v stalež zaradi izgorelosti, bi pri zdravniku jasno ubesediti in opozoriti, kaj je posameznika pripeljalo do takšnega stanja. V kolektivih bi se morale organizirati podporne skupine, ki bi celostno in neodvisno opolnomočile strokovne delavce in pripomogle k njihovemu psihofizičnemu zdravju in  suverenemu delovanju. 

Na koncu pa moramo opozoriti na dejstvo, da se mora vsak od nas sam odločiti, kako in koliko se (iz)postaviti zase, za svoje učence in za našo družbo. Delovanje po zdravi pameti in spoštovanju ustave in zakonov RS v kolektivih, kjer večina še vedno slepo verjame vsemu, kar prihaja iz ust naše t. i. stroke, je žal trenutno še vedno manjšinsko, tveganje izgube službe, groženj in šikaniranja pa precej prisotno. Sindikat kot tak pa lahko nudi pravno in moralno podporo, ne more in ne sme pa sprejemati posameznikove odločitve. Zaupanje, da nam bo čas vsem dal odgovore, je trenutno naše največje orodje. Zavedamo se namreč, da je (četudi tiho) vztrajanje prispevek k boljšemu svetu za naše otroke in zase.

Ob vsem dogajanju in kaosu bi radi ponovno opozorili na 3. člen Ustave RS, ki nam jasno pove, da je Slovenija država vseh svojih državljank in državljanov in temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe. V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno.

Torej, država smo mi, ljudje, in ne naši vladniki. To je prva misel, ki se nam mora zasidrati v naša srca. Prav tako stroka, ki jo vlada imenuje, ni edina stroka. V Sloveniji imamo veliko strokovnjakov, znanstvenikov, raziskovalcev in prav vsi skupaj tvorijo stroko. Ne pa posamezniki, ki so plačani in izvajajo svoja dela po pogodbi, navodilih, predvsem pa enostransko. 

ZVIZ Sonce Slovenije